Simon, spiš?

Vesel sem, da pri sveti maši videvamo tudi družine z otročiči. Nič hudega, če kdaj pa kdaj zajočejo. Jok je namreč njihova najučinkovitejša govorica. Naznanja, da se dete ne počuti dobro. Brez pretiravanja smemo reči, da otrok na neki način trpi. Solze največkrat takoj prebudijo materino ali očetovo sočutje, ki skušata otroka potolažiti in pomiriti.

Sočutje je beseda, ki bi jo morali dobro poznati, pa ne toliko v pisanju kot v dejanju. Latinščina je morda pri tem še bolj zgovorna in neposredna. Glagol 'compatior', ki je osnova samostalniku, ki označuje sočutje (angl. 'compassion'), smemo namreč prevesti takole: 'trpeti skupaj z nekom'.

Vsi evangelisti natančno poročajo, kaj se je dogajalo po slovesni praznični večerji. Najprej so zapeli hvalnico, nato pa odšli v vrt Getsemani. Tu se učenci posedejo, Jezus pa s seboj vzame najbolj zaupne tri, Petra, Janeza in Jakoba, in gre še malo naprej proti Oljski gori, da bi molil.

Pretresejo nas opisi Jezusovega smrtnega boja. Sveti Marko zapiše, da se »začne od strahu tresti in od groze trepetati. In reče jim: »Moja duša je žalostna do smrti; ostanite tukaj in čujte!« Nato je šel malo dalje, padel na zemljo in molil, da bi ta ura, če mogoče, šla mimo njega. Govoril je: »Aba, Oče, vse ti je mogoče, vzemi ta kelih od mene; vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti.« In vrne se in jih najde speče; pravi torej Petru: »Simon, spiš? Nisi mogel eno uro čuti?« (Mr 14).

Morda smo že izkusili, kako boleče je biti ob nekom, ki ni sposoben sočutja, ali pa naše trpljenje razlaga kot nespametno, pretirano ali zanemarljivo. Takšno ravnanje še poveča našo bolečino in poglobi rano, ker čutimo, da smo nerazumljeni v svojem najglobljem bistvu, ki ga trpljenje odkriva.

Veliko zla se v svetu razbohoti, ker si pred trpljenjem drugih zatiskamo oči. Apostol Peter je spal. Se je morda ustrašil Jezusove ranljivosti in nemoči, ker bi se obenem razodela tudi njegova? Si je morda domišljal, da bo trpljenje minilo, če ga prespi in tako opraviči svojo otopelost?

Jezusovo delovanje in čudežna ozdravljenja izvirajo iz njegovega sočutja. Pomislimo na priliki o Usmiljenem Samarijanu ali Izgubljenem sinu!

Ne bi mogel verovati v Boga, ki bi ne mogel imeti sočutja z nami. Pa prezrcalimo slednjo trditev in zapišimo: V kakšnega boga verjame oni, ki ni spo-soben sočutja s sočlovekom, z Njim? V Jezusovega Boga Očeta zagotovo ne.

Jože Čuk, župnik