Kdo je svetnik?

Življenjepisi svetnikov so izredno navdihujoči. O svetem patru Piju sem prebral že vrsto knjig, pa še vedno nisem ugasil žeje, da ga ne bi spoznal še bolj. Prav tako me je očaral sveti Filip Neri, ki ga imenujemo tudi drugi apostol Rima, prvi je seveda sveti Peter. Ta izjemen svetnik, ki ga na žalost dokaj slabo poznamo, je resnično nekaj posebnega. Živel je v 16. stoletju, ko je Cerkev doživljala morda največje preizkušnje v svoji zgodovini. Večji del Evrope je zajelo protestantsko gibanje, ki je za nameček sprožilo še verske vojne. V tem temačnem času je Filip s svojim življenjem pokazal moč evangelija. Veselje, ki je eden od darov Svetega Duha – in tega je Filip prejel zvrhano mero, - je privlačilo tako preproste množice kot izobražence in celo kardinale ter papeže. Zavračal je vse pomembne cerkvene službe – tudi kardinalski klobuk, - a je kljub temu izredno vplival na tiste, ki so imeli moč in oblast odločanja. Bil je kot apostol Barnaba, ki je v spreobrnjenem Pavlu prepoznal izjemnega Gospodovega učenca in ga postavil na podstavek, da danes sveti vesoljni Cerkvi.

Zadnji dan meseca oktobra pa se je Cerkev spominjala še enega, nam povsem neznanega svetnika. Ta je morda od vseh še najbolj presenetljiv.

Alfonso Rodriguez, Španec po rodu, se je rodil leta 1532. Bil je preprostega stanu. Poročil se je, imel otroke, a je kmalu ovdovel, nato pa so umrli še otroci. Hotel je postati duhovnik, vendar so ga bratje jezuiti zavrnili, ker ni imel nikakršne izobrazbe. Predstojnik, ki je v njem  prepoznal globoko vero in ljubezen do Cerkve, pa mu vseeno ugodi, da ostane del skupnosti. Ponudi mu službo vratarja. Alfonso predlog z veseljem sprejme.

Vratarsko službo kolegija v Palmi de Mallorci je opravljal 47 let. Vsakega človeka ki je potrkal na vrata, je sprejel tako, kakor da bi prišel Kristus. Velikokrat so ljudje prišli do vrat kolegija samo zato, da bi ga srečali in se z njim pogovarjali. Papež Frančišek, ki je bil tudi sam jezuit, je o njem pronicljivo izjavil, da je Alfonso »postavil zakrament odpiranja vrat.«

Sveti Alfonso Rodriguez potrjuje preprosto, a izjemno zgovorno resnico: svetnik ni oni, ki dela velike reči, temveč tisti, ki dela majhna dejanja z veliko ljubeznijo. Izjemno navdihujoče je spoznanje, da je tako lahko svetnik tudi delavec, ki pobira smeti, ali pa blagajničarka v trgovini in seveda tudi jaz in ti.

Pravilo je jasno: Kar koli delamo in kjerkoli smo, vedno skušajmo vsako opravilo narediti zbrano, dobro in ljubeznivo. Ljubezen je vez popolnosti (Kol 3).

Jože Čuk, župnik