Polmrak

Pred nekaj dnevi sem poslušal svetovno znanega angleškega fizika Briana Coxa. Voditelj pogovora mu je zastavil vprašanje, če veruje v Boga. Brian je odgovoril, da sicer nerad javno razpravlja o tem, je pa vseeno dal vedeti, da v njegovih enačbah ni Boga. Zanj vesolje preprosto je, dlje od tega pa puščice njegovega uma ne morejo leteti.

Briana rad poslušam in ga cenim, saj zna zapletene reči razložiti preprosto in z močjo, ki nas pritegne in očara. Ne preseneča, da je poleg izvedenosti v fiziki tudi glasbenik. Prav lahko si predstavljam, kako mu globoko vedenje o stvarstvu širi srce in dušo. Kar ne more povedati z besedami, lahko celo bolje izrazi z glasbo ali pesmijo.

Pred leti sem nekje prebral stavek, ki me je izzval. Pozabil sem, kdo ga je zapisal. Glasil se je nekako takole: »Misel, da Boga ni, je strašna. Prav tako, če ne še bolj, pa je strašno pomisliti, da Bog je.«

Umevanje Boga me vedno pripelje do izjemnega pravila, ki ga je s podobo polmraka zapisal matematik in fizik Blaise Pascal: »Za tistega, ki želi videti (Boga), je dovolj luči; prav tako je dovolj teme za tistega, ki tega noče.«

V pogovoru z različnimi ljudmi večkrat slišim besede: »Verjamem, da nekaj je tam zgoraj; nekaj mora biti.« Spoznavajo, da je življenje preveč dovršeno, da bi moglo biti sad naključij. Da »nekaj mora biti« je verjetno prvi in potreben korak do milostnega daru vere. Tri Modre z Vzhoda je očaral zvezdni svod. Po njem so spoznali Stvarnika, ko pa so pokleknili in počastili božje Dete, je Bog postal oseba. Vera je res udejanjena, ko postane osebno razmerje. Bog tedaj  ni več nekaj, ampak Nekdo.

Apostol Jakob nas pouči: »Bog se prevzetnim ustavlja, ponižnim pa daje milost« (Jak 4, 6). Ponižno prosimo milosti, da bomo v Jezusu, ki je odsvit Očetove slave, spoznali, kdo in kakšen On, ki vanj verujemo. Za nas je vzel križ na svoje rame, trpel in umrl. Bog torej ni več zgolj neka sila ali moč, je veliko več kot to. Tudi ni muhast in nepredvidljiv. On je sveti Bog. »Bodite sveti, kakor sem jaz svet« (1 Pet 1, 16).

Jezus je rekel: »Kdor vidi mene, vidi Očeta« (Jan 14, 9). V velikem tednu bomo z očmi vere zrli v tistega, v čigar »imenu se pripogne vsako koleno teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in da vsak jezik prizna v slavo Boga Očeta, da je Jezus Kristus Gospod« (Flp 2, 9).

Jože Čuk, župnik