Prazne cerkve, prazna vera?
Ni treba biti posebno pronicljiv opazovalec, da ugotoviš, kako se naše cerkve iz leta v leto bolj praznijo. Tudi župnijske knjige so zgovorne: krščenih je vedno manj otrok in odraslih.
Podobno je s pogrebi. Včasih so vsaj umrle v večini primerov pospremili s krščanskim pogrebom, zdaj pa je še teh vedno manj.
Tudi duhovniki smo postali nekakšen ostanek preteklosti. Zdi se, da mladi ljudje vse težje in redkeje zaslišijo Gospodov klic, naj hodijo za njim.
Statistični podatki niso v prid Cerkvi. Ko bi na vero gledali s stališča tržne miselnosti, bi verjetno sprejeli sklep, da "izdelek" ni več sodoben in bi ga bilo treba zaradi majhnega povpraševanja umakniti s tržnih polic.
Povsem smiselno bi torej bilo, da bi nas verne zajelo nekakšno malodušje. Toda tako kot mnogokje, tudi tu videz vara.
Po mojem trdnem prepričanju vera v Boga ne more umreti. In zakaj ne? Zato, ker je Jezus sam v enem stavku povedal bistvo: "Jaz sem pot, resnica in življenje" (Jn 14, 6).
Zame je Jezus pot najprej zato, ker so po njej hodili moji starši, stari starši in rodovi pred njimi. Po njej so hodili številni ljudje, ki sem jih osebno poznal in so mi bili zgled, pa tudi tisti, ki jih je Cerkev postavila na podstavek, da svetijo vsem – to so svetniki. Oni so najbolj uresničeni in ljubeči ljudje. So kakor zvezde za vso večnost!
Jezus je zame tudi resnica. Ta je seveda najprej razumska, a neizmerno bolj osebna. To pomeni, da njegove besede doživimo kot resnico, ko jih živimo v povezanosti z njim. Njegov nauk se uresniči, ko mu verjamemo. Na primer: "Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor ga izgubi zaradi mene, ga bo našel." Tega stavka ne moremo razumsko dokazati, more ga potrditi zgolj in samo življenje.
Jezus je zame upanje življenja zdaj in v večnosti. Verjamem, da je njegovo vstajenje od mrtvih temelj moje vere v življenje po smrti. Apostol Pavel nam pravi: "Zakaj umrli ste in vaše življenje je s Kristusom skrito v Bogu. Ko se prikaže Kristus, naše življenje, takrat se boste tudi vi z njim prikazali v slavi" (Kol 3, 3 – 4).
Jože Čuk, župnik