Čas bo pokazal

Pred kopalnico imam košaro za umazano perilo. Stara je četrt stoletja. Spletena iz šib in znotraj obšita z blagom. Čas je na njej pustil sledove. Blago je preperelo, šibe so se zaprašile, pokrov se je na več mestih prelomil. Po spletu sem iskal novo, pa mi nobena ni bila všeč. Odločil sem popraviti staro, pa čeprav me bo prenova morda stala več kot nakup nove. Sem se morda preveč navezal nanjo? Ne bi rekel. Priljubila se mi je zato, ker je odlično služila svojemu namenu, nič več, nič manj. Ni vse novo boljše od starega.

V zakristijskih omarah farne cerkve visi kakih dva ducata mašnih plaščev. Velika večina je iz obdobja po prenovi bogoslužja, ki je eden od sadov 2. vatikanskega cerkvenega zbora (1962 – 1965). Stara liturgična oblačila so takrat mnogi duhovniki deli na stran ali pospravili na podstrešje. V eni takih omar, ki ja nad našo zakristijo, sem odbral dva stara plašča, Posebej izstopa rdeči. Občudujem izdelavo in blago. Čeprav je zagotovo star vsaj 70 let, so barve še vedno žive in niti malo izprane. Tudi kroj tega mašnega plašča ni slab. Nasprotno! V poletni vročini je veliko bolj zračen od novejših in prijeten za nošnjo. Kar je bilo dobro stoletja, ne more čez noč postati zastarelo.

Na dvorišču župnijskega doma se poleti veliko dogaja. Prostor je primeren za različna slavja, najbolj pa smo zanj hvaležni v času oratorija. Zaradi sončne pripeke smo si od vsega začetka želeli vsaj malo sence. Takrat so nastali prvi senčniki, ki smo jih razpeli po pletenicah. Dobro so se obnesli, zato smo jih naslednja leta še dopolnjevali. Danes jih je sedem, vendar sta zadnja dva v najbolj slabem stanju. Potrebno bo napraviti nova. Ko sem se v trgovini z blagom pogovarjal s starejšo izkušeno trgovko, ni bila prav nič začudena, da je blago najstarejših senčnikov najbolj trpežno: »Takrat so še delali kakovostne tkanine, danes pa vsi hočejo kupovati poceni in dobro, kar pa običajno ne gre skupaj.« Navedla je nekaj domačih tovarn, ki so izdelovale izredno kakovostno blago, a v sodobnih razmerah niso mogle preživeti.

Razmišljam, kako čas preseje dobro od slabega. Sedanjost velikokrat ne pokaže prave vrednosti. Mnoge knjige, filmi, umetniške stvaritve, državniki in drugi ljudje so bili v svojem času spregledani ali celo zasmehovani, a jih je čas počasi postavil na pravo mesto.

Tako se je zgodilo tudi z Jezusom. Po svoji smrti in vstajenju je začel spreminjati svet – tudi mene in tebe. Tako bo do konca časov.

Jože Čuk, župnik