Milost v Gospodovih očeh
Pred nekaj tedni sem šel v enega izmed trgovskih centrov v Medvodah. S seboj sem poleg denarnice vzel tudi masko, ki je seveda obvezna v vseh zaprtih javnih prostorih – tudi v cerkvah. Pri vhodu vzamem košaro in grem iskat, kar sem hotel kupiti. Po nekaj korakih nepričakovano zaslišim prijazen pozdrav, v katerem je bilo mogoče zaznati, da me je nekdo navkljub maski prepoznal. Obrnem se in zagledam uslužbenko trgovine, z masko na obrazu, seveda, ki je bila urejala police z izdelki, zdaj pa me je prijazno gledala. Sprva je nisem prepoznal, potem pa sem se zazrl v njene oči in jo s kančkom negotovosti poklical po imenu. Pritrdila je, da je res ona, potem pa sva izmenjala še nekaj besed in se poslovila.
Preprosto srečanje mi je dalo misliti. Dekle, ki sem jo seveda poznal od malih nog iz veroučne šole, me je prepoznalo le po očeh, pa tudi meni je uspelo, da so mi njene oči povedale, kdo je.
Oči so verjetno najpomembnejši del obraza. Če velja, da niti dva človeka nimata enakega prstnega odtisa, potem smemo podobno trditi o očeh. Niti dva pogleda nista enaka.
Ko se srečamo s prijatelji, znanci ali pa s tujci, naše oči samodejno iščejo stik z očesom. Oči nas v trenutku povežejo s človekom. Hipoma nam sporočijo veliko podatkov. Približno tako je, kot bi se priključili na medmrežje: povezani napravi si takoj izmenjata podatke.
Oči sporočajo strah, veselje, naklonjenost, hrepenenje, sovraštvo, pa tudi manj izrazita razpoloženja. Oči so okno duše, zrcalo, na katerem odseva naša resnična podoba. Sporočajo resnico tudi tedaj, ko si na vse načine prizadevamo pokazati drugačen obraz. Tako, na primer, ljudje, ki dajejo videz neustrašnosti, ne morejo prikriti globokega strahu in negotovosti, ki odseva iz njihovih oči.
Jezus sam spregovori o očesu: "Svetilka telesa je tvoje oko. Kadar je tvoje oko čisto, je svetlo tudi vse tvoje telo, če pa je pokvarjeno, je tudi tvoje telo temačno" (Lk 11, 34 – 36).
Bogu ni nič prikrito. Bolj ko vemo, kdo in kaj smo, bolj iz srca prosimo: "O, da bi le našli milost v Gospodovih očeh" (2Mz 33, 13).
Jože Čuk, župnik