Ob katerikoli uri

Z letošnjimi birmanci sem preživel tri konce tedna v Davči. Moram takoj reči, da so to dnevi, v katerih sem srečen in potrjen v svoji poklicanosti.

Ena od značilnosti našega druženja je, da grem z njimi sam, brez pomočnikov ali animatorjev. Tako velik del odgovornosti nosijo mladi: kuhajo in pripravljajo obroke, pomivajo posodo, pripravijo molitev, sodelujejo pri svetih mašah…

Podstrešna soba, ki je sila preprosta in brez pohištva, postane "sveti kraj, kjer si sezujemo obuvala." Tako kot je Bog po gorečem grmu govoril z Mojzesom, tako tudi mi z molitvijo, branjem odlomkov iz Svetega pisma, pesmijo in pogovori, doživimo, kako naša srca postajajo goreča.

Zleknjeni na blazinah, na pol leže, tako da nam je udobno, doživljamo, kako lepo je biti drug z drugim. Občutimo veselje, da je najlepše biti skupaj in se pogovarjati. Izkušnja, da smo lahko Jezusovi učenci le tako, da smo kot bratje in sestre povezani med seboj, je neprecenljiva.

Ko pridemo v Davčo, najprej odložimo prenosne telefone. Nekateri se sprašujejo, kako bodo preživeli dva dneva brez njih. Na koncu presenečeni ugotovijo, da jih sploh niso pogrešali. Spoznali so, da je veliko lepše, če se igramo z drug z drugim kot pa s stvarjo – pametnim telefonom.

V skupnih pogovorih sem jim med drugim postavil tudi vprašanje: "Ali imate osebo, pa to ni eden od staršev, bratov ali sester, ki jo lahko pokličete ob katerikoli uri? Če jo imate, blagor vam, kajti to vam lahko reši življenje, dobesedno." Marsikdo, ki obupuje ali celo obupa nad življenjem, je najverjetneje brez takega človeka. Velikokrat zadostuje že to, da nas nekdo posluša in sočustvuje z nami, pa zopet zagori plamen upanja.

Verni ljudje smo tu nekako v prednosti. Bog je zagotovo nekdo, ki nas brezpogojno ljubi. Verujemo, da nam hoče dobro – tudi če mi tega še ne vidimo. Jezus sam nam namreč zagotavlja: "To sem vam povedal, da bi v meni imeli mir. Na svetu boste imeli stisko; a zaupajte, jaz sem svet premagal" (Jn 16, 35).

Jože Čuk, župnik