V družinskem krogu
Virus je marsikaj spremenil. Nekaj stvari za trajno, nekatere pa, upam, le začasno. Med slednje bi uvrstil pogreb.
Zaradi preprečevanja širjenja okužb, so se pogrebi iz množičnih dogodkov spremenili v zasebno zadevo. Umrlega smo pokopali ob navzočnosti peščice sorodnikov.
Ko strah pred virusom počasi pojenja, utemeljeno upamo, da bomo mogli živeti z njim brez večjih omejitev – tudi pri pokopih.
Človek se rodi v družini, ki je temeljna skupnost. Meje družine pa ne bomo začrtali le po sorodstvenih mejnikih. Otrok kmalu vstopi v družino sosedov, naselja in celo vasi.
Za večino otrok je vrtec dobesedno druga družina, vzgojiteljice pa kakor mame. Potem je tu osnovna šola. V njej se spletejo vezi, ki morejo odločilno oblikovati celo življenje.
Srednja šola je za mnoge prvič pot iz domačega kraja v drug in drugačen svet. Tudi tam se vpnemo v večjo družino.
Verni ljudje se združujemo v občestvo, ki je sposobno povezati mlade in stare, ženske in moške, bolne in zdrave.
Bolj ko smo povezani z drugimi, bolj smo uresničeni kot ljudje. Rusi imajo lep pregovor, ki pravi: "Brez tebe ni mene."
Nit našega življenja se skozi čas spleta z mnogimi ljudmi. Z nekaterimi smo res tesno povezani, z drugimi manj ali le bežno. Ko človek umre, njegova smrt ne prizadene le njegovih domačih, ampak veliko večjo 'družino' prijateljev, znancev, sosedov, sodelavcev…
Tako kot naše življenje ni stvar zgolj "ožjega družinskega kroga", tako tudi smrt ni zasebna zadeva. Na nek način imamo pravico in dolžnost, da se od umrlega poslovimo. Ko gremo za pogrebom, pokažemo spoštovanje do umrlega, naša navzočnost pa more biti v oporo in tolažbo žalujočim. Zato je včasih veljalo, da je vsaj eden iz vsake hiše šel na pogreb, ko je bil mrlič v vasi…
Moje osebno prepričanje je, da je pogreb "v družinskem krogu" primeren le v izredno redkih okoliščinah.
Zame je udeležba na pogrebu priložnost, da smrti preprečimo, da bi ugonobila našo globoko medsebojno povezanost.
Jože Čuk, župnik