Zdravilno

Vsak teden se v veroučni šoli srečujem z otroki in mladimi. Moja naloga je, da jih skušam razumeti. Tako jih ne bom obsojal, ampak spoštoval in spodbujal. Delo z mladimi me ohranja mladostnega. Čeprav se leta nabirajo in lasje sivijo, še vedno z veseljem opravljam poslanstvo vzgojitelja in učitelja.

Občasno pa se srečujem z drugim koncem našega življenja – s starostjo. Z njo so tesno povezane bolezni in pešanje življenjskih moči. V zadnjem obdobju me starost še bolj nagovarja in vznemirja. Posebej močna doživetja so obiski bolnika v bolnici ali v domu ostarelih.

Pred prazniki sem obiskal starejšega moškega. Ležal je na oddelku z intenzivno nego. Že pogled nanj mi je prebudil globoko sočutje in pretresenost. Priključen je bil na številne aparate. Cevke so bile speljane skozi nos in usta, roke je imel v posebnih rokavicah… Na kratko: gledal sem ubogo, ostarelo, nemočno in trpeče človeško telo, ki je bilo nepreklicno obsojeno na smrt.

Mož me je prepoznal. Skušal je govoriti. Premikal je ustnice, a je bilo šepetanje nerazločno. Nagovoril sem ga, izrekel nekaj premišljenih besed, nato pa sem nad njim molil in ga mazilil z bolniškim oljem. Poslovil sem se in odšel. Moja misel pa je ostala pri njem.

 Ko sem gledal tega moža, sem jasno spoznal, da na nek način gledam samega sebe. Bilo je, kot da bi nekdo na hitro prevrtel moje življenja v prihodnost: "Glej, to boš ti čez toliko let", je rekel glas v meni. "Nekoč boš prav tako nemočen, strt od bolezni in starosti." Jasno sem se zavedal, da je to popolnoma res, če mi bo Bog le naklonil doživeti starost.

Spoznavam, kako ta in podobne izkušnje spreminjajo moje razmerje do stvari in ljudi. Uči me ponižnosti in velikodušnosti. Zavedam se, da bo vse, o čemer zdaj rečem "moje", nekoč lastnina drugega. Vse merim z zavestjo, da bom nekoč umrl. Misel na minljivost zemeljskega je kakor varovalka, ki me brani pred mnogimi brezplodnimi stranpotmi. V vseh mojih izračunih je navzoča, saj me uči bolje in prav živeti.

Jože Čuk, župnik