Navadimo se delati dobro

V mesecu maju smo imeli 'aprilsko' vreme. To pomeni, da smo skoraj vsak dan doživeli sonce in oblake, topla in hladna obdobja. Nemalokrat so se pojavile plohe ali močne nevihte.

Na nekaterih cestah, ki so utrjene samo s peskom, je deroča voda odnašala pesek in za seboj puščala globoke brazde. Podobno se je dogajalo na večini gozdnih poteh in vlakah. Voda si je na ranjenih površinah zlahka utrla. Ko pohodimo travo in drugo rastje, korenine odmrlih rastlin, ki so prej preprečevale izpiranje zemlje, ne morejo več opravljati svoje naloge. Tako najprej nastane stezica, nato steza, po določenem času pa nastane jarek.

Ob hoji v hribe velikokrat opazim prav zastrašujoče posledice erozije, ki jo je sprožil človek. Naj navedem samo en primer: če se boste podali na Nanos, boste ob vznožju prečili travnik oziroma pašnik. Tam je zaradi številnih pohodnikov v zadnjih letih nastalo kar nekaj strug, iz katerih je voda odnesla ogromno zemlje. Ker je po razriti poti težje hoditi, pohodnik raje hodi po travi poleg nje.  Tako nastane nova razjeda…

V prošnjah pri bogoslužju, pa tudi v pogovoru velikokrat uporabljamo prispodobo poti. Tako prosimo, da bi hodili po pravi poti. Starši želijo, da bi njihovi otroci ne zašli na kriva pota... Tudi v psalmih beremo, da obstaja pot, ki vodi v življenje, in pot, ki vodi v pogubo.

Če si torej skozi življenje utiramo pot, potem si velja vzeti k srcu nauk, ki nam ga daje narava. Če človek zgreši in hodi po krivi poti, je pomembno, da se čim prej vrne na pravo pot. Če se navadimo hoditi v grehu, se struga začne poglabljati. Greh slednjič izpere vso "rodovitno zemljo", ki jo je Bog položil v nas, da bi obrodili obilen sad. Nekdo, ki je danes velik tat, je verjetno začel z majhno krajo. Strašen zločinec ali prevarant, je na začetku nečastne poti storil majhen prekršek.

K sreči velja tudi obratno. Če se navadimo hoditi po pravi poti, za Kristusom, nam je laže biti dober človek. To pa si verjetno vsi želimo.

Jože Čuk, župnik