Preskoči na vsebino

nalagam novice...

Uspešno leto

"Uspešno leto vam želim", sem pogosto slišal ob novem letu. Voščilo je bilo izrečeno iz srca in dobrohotno. Toda kaj pa je uspeh? Za podjetje in podjetnika je odgovor dokaj preprost. Zanju bo leto uspešno, če bosta imela dovolj dela, da bodo prihodki (bistveno) večji od stroškov, da se bo povečal njun tržni delež…

Tudi športniku je uspeh povsem enoznačen. Njegovi napori in odrekanja bodo poplačani, če bo na tekmovanjih osvojil odlične uvrstitve. Zelo uspešen bo tedaj, ko bo blizu vrha; če pa bo prvi, bo najuspešnejši…

Biti torej uspešen v poslu ali tekmovanju je povsem nedvoumno. Ko pa pojem uspeh vnesemo na raven razmerij, dobi povsem nove razsežnosti. Za bolnika bo morda uspeh v tem, da bo lahko sam šel iz postelje na stranišče. Za otročiča bo uspeh, ko bo napravil prve samostojne korake. Za družino bi leto lahko bilo uspešno, ko bi mogli več časa preživeti v odkritem pogovoru in medsebojnem spoštovanju.

Ko iz zemeljske preidemo v območju evangeljske gravitacije, pa začnejo veljati povsem drugačni zakoni. Jezus jih skuša opisati z besedami: "In prvi bodo zadnji in zadnji prvi", "najmanjši bodo največji in največji najmanjši v božjem kraljestvu", "kdor ne umre, ne more živeti" in podobno.

Ne gre za leporečje, če si upam zapisati, da bo tako tudi pojem "uspeh", če ga približamo jedru evangelija, dobil povsem drugačen pomen.

Za kristjana velja, da je "uspešen" le tedaj, ko raste v ljubezni, upanju in veri. Če smo živi udje Kristusovega telesa, potem je rast samoumevna. Gorivo, ki poganja tako rast, pa niso zmage in uspehi tega sveta, ampak največkrat ravno njihovo nasprotje. Naši neuspehi, porazi, ponižanja, naša nemoč in trpljenje so priložnosti in morda celo edina pot, da smo z vsakim letom bolj stvarni in bolj podobni velikemu "Neuspešnežu" – Jezusu – če nanj gledamo zgolj po človeško.

Ko ti torej kot kristjan voščim "uspešno novo leto", ti želim, da bi, z božjo pomočjo uspešno premagoval neuspehe. V peči božje ljubezni namreč najbolj gorijo in svetijo ravno naši križi in porazi.

Jože Čuk, župnik