Prenos svetih maš
Delavniške svete maše med tednom potekajo ob 19. uri v farni cerkvi. Spoštuje se ukrepe proti širjenju virusa z ohranjanjem razdalje, maskami in razkuževanjem. Delavniške svete maše se še vedno oddajajo tudi preko spleta, da se jih bomo mogli udeležiti v čim večjem številu.
Nedeljske svete maše pa bodo obhajane še vedno in samo na daljavo, Vabljeni k sodelovanju in branju.
Ostanite zdravi!
Ne odneha
"Kdor ima ušesa, naj posluša," je rekel Jezus množici. Stavek je izzivalen in vsaj na prvi pogled protisloven. Kaj pa so drugega hoteli ljudje, ki so prihajali k Nazarečanu iz okoliških mest in vasi, kakor to, da bi ga slišali govoriti?! "Saj imamo vsi ušesa! Saj vsi slišimo!", bi mu mogli očitati. Stavek pa je verjetno prav zaradi dvoumnosti odmeval v ušesih še dolgo potem, ko se je Jezusova beseda že zdavnaj presejala skozi veje okoliških dreves in izzvenela na gladini Genezareškega jezera.
Dobro slišati verjetno pomeni pustiti besedi, da se vsadi v naše srce in um. Tam nas izziva, moti ali se celo borimo z njo. Ob času milosti pa se vse zares začne. Ko besedo sprejmemo, ko jo res slišimo, potem pride za njo dejanje, tisto, kar je res po tem: poslušnost. Dobro torej sliši tisti, ki postane poslušen.
Verjetno bi smeli Jezusove besede nanesti tudi na druga čutila, na primer: "Kdor ima oči, naj gleda!" Videti je, da nas Tesarjev Sin stalno vabi, naj svet doživljamo globlje. Vseeno se zdi, da je takšna drža bolj redka. V glavnem in večino časa svet v nas in okoli nas doživljamo na površini. Površnost je naša velika in dobro prikrita slabost ter izkaznica sodobne družbe.
Zaradi nadloge, ki se je zgrnila nad vsa ljudstva, sem skoraj vsak dan najmanj eno uro v naravi. Ko se vzpenjam v hrib, so oči že same od sebe uprte v tla. Gledam stezo pred seboj. Presojam, kam bom usmeril korak, vidim pa tudi suho listje, odlomljene veje, odmrla debla…
Po tolikih sprehodih sem šele pred nekaj tedni postal pozoren na izredno veliko število semen različnih dreves. Največ je na tleh žira in želoda. Na nekaterih mestih je zlasti slednjega res tako veliko, da sprehajalec dobesedno kakor po preprogi hodi po njem. Bog ve, koliko hrastov bo zraslo iz vseh teh želodov, sem se spraševal. Odgovor, ki sem ga počasi oblikoval, je bil presenetljiv. Če bo od vseh semen, ki jih je hrast jeseni odvrgel, samo eno zrastlo v drevo, bo to že velik uspeh! Moj Bog, kako je narava velikodušna in potrpežljiva! Ne odneha s svojo brezumno potratnostjo, čeprav je tako malo verjetno, da bo obrodila sad.
Oči srca so mi pokazale podobno resnico: kolikokrat mora Bog "posejati" določeno stvar, besedo ali dejanje, da končno predre našo gluhoto ali slepoto. Ne odneha v svoji velikodušnosti, pa čeprav zamudimo toliko priložnosti za rast in rodovitnost. V Boga moremo zares verjeti šele potem, ko spoznamo, da On verjame v nas.
Jože Čuk, župnik