Preskoči na vsebino

nalagam novice...

Prenos svete maše

Zaradi povečanega števila obolelih, je vlada sprejela nove ukrepe. Naša župnija je na rdečem območju, zato bodo bogoslužja potekala tako kot običajno v teh neobičajnih časih.

Naš župnik bo z nami ostal povezan, z dopolnitvijo navodil naših škofov bo torej mogoč prenos svete maše preko Facebooka, ki bo v NEDELJO, ob 9. uri na Facebook profilu župnije Sora (https://www.facebook.com/zupnijasora).

Ostanite zdravi!


Sam?

Letošnji prazniki so res prazni. Cerkve so prazne, pokopališča so prazna, dvorane so prazne… Duhovniki smo zaradi razmer še posebej primorani spremeniti življenje, ki je sicer tesno povezano z občestvom.

Tako mašujem sam, molim sam, razmetavam in pospravljam sam, hodim v naravo sam, jem in pijem sam, žalostim in smejim se sam in postajam sam-otar.

Molitev za rajne in blagoslov pokopališča na praznik Vseh svetih je v naši župniji najbolj množični dogodek. Nikoli ne bom pozabil vtisa, ki ga je name naredilo prvo bogoslužje na naši lepi božji njivi. Vsi navzoči so se obnašali spoštljivo, nihče ni klepetal ali se sprehajal med grobovi. Vsi so, tako je bilo vsaj videti, pozorno sodelovali pri obredu.

Letos pa sem bil na pokopališču sam, le nekaj, morda pet ljudi, je prišlo obiskat grobove svojcev. Ker je bilo pokopališče prazno, čas pa me ni preganjal, sem se odločil, da bom blagoslovil in molil ob vsakem grobu posebej. Izkušnja je bila res globoka in pomenljiva obenem.

Toliko časa sem že med vami, da sem malodane na vseh grobovih prebral ime umrlega, ki sem ga jaz pokopal. Ljudje z imenom in priimkom, z dnevom rojstva in smrti, so oživljali v mojem duhu, ko sem hodil mimo grobov. Spomnil sem dejanj ali besed, ki so jih izrekli, ali službe, ki so jo opravljali. Pri nekaterih grobovih sem postal dlje časa, saj so tam počivali ljudje, ki sem jih dobro poznal. Marsikdo je bil tesno povezan z življenjem župnije. Nekatera imena so mi v spomin priklicala svojce, ki so mi prišli naznanit smrt in prosit za pokop. Podoživel sem njihovo stisko, ko jim je smrt včasih nepričakovano izruvala ljubljeno osebo. A z grenkobo sem se spomnil tistih sorodnikov, ki jim je bil pogreb in umrli odveč in so to dali vedeti tudi meni: "Gospod, čim bolj na kratko naredimo…"

Pri enem grobu sem pa obstal dalj časa. V njem je počival človek, ki sem ga zelo cenil in spoštoval. Ko sva se prvič srečala na eni izmed podružnic, je meni in vsem navzočim rekel: "No, zdaj pa je v Soro prišel župnik, ki bo mene pokopal." Takrat mu nisem verjel…

Prevzet od izkušnje se vrnem v zakristijo, a ne sam, v meni in z menoj so šli tudi rajni, ki jih je molitev iz pozabe in teme priklicala v življenje.

Jože Čuk, župnik