Nikoli ne sramoti

Bliža se postni čas. Zopet bomo premišljevali dogodke velikega tedna. Prav presenetljivo je, da so se najpomembnejše stvari zvrstile od sončnega zahoda, ko so apostoli z Jezusom sedli k velikonočni večerji, ponoči, ko je čas boleče odmerjalo petelinje petje, do jutra, ko je človeško sodišče sodilo Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka.

Ko se je zdelo, da je uspelo močem noči spraviti Luč od Luči pod mernik smrti in je svet pokrila tema, so je izkazalo, da so jo pravzaprav postavili na podstavek križa, da bi zasvetila vsem ljudem. V najbolj sramotni smrti se razodene največja božja slava.

Vrnimo se v dvorano zadnje večerje. Jezus med njo učence preseneti z napovedjo: »Eden izmed vas me bo izdal.« Čeprav vsi zanikajo, Peter vendarle pomigne Janezu, ki je najbližje Jezusu, naj ga vpraša, kdo je ta. Jezus odgovori dvoumno in s tem še bolj prikrije izdajalca.

Zakaj Jezus ne pove imena? Če zagotovo vemo, da je Jezus ljubil tudi Juda Iškarijota, potem je odgovor jasen. Ljubezen nikoli ne sramoti, ampak vedno ravna tako, da ohranja dostojanstvo in »ne misli hudega« (1 Kor 13). Jezus tako pokaže Judu svojo rahločutno obzirnost, ohranja njegovo dobro ime in mu daje priložnost, da se odloči za dobro, ne za zlo.

Sramotenje je ena najhujših in bolečih oblik poniževanja. Pomislimo, kolikšno je doletelo Jezusa! V vrtu Getsemani ga možje, ki jih privede Juda, zvežejo! Njega, ki ni bežal niti pred najhujšim trpljenjem! Njegove roke, ki so se dotikale slepih, hromih in gobavih, roke, ki so lomile kruh lačnim, roke, ki so objemale in blagoslavljale otroke, so zdaj nemočne, pa ne zato, da bi delale zlo, ampak dobro.

Sramotenje se nadaljuje s krivičnimi obtožbami. Spuste Baraba, zločinca, in pošljejo v smrt pravičnega. Ko Jezusa že obsojenega na smrt predajo vojakom, ga ti bijejo s pestmi, pljuvajo vanj in pred njim poklekujejo. Oblečejo ga v škrlatni plašč, mu dajo trs v roke in trnje na glavo. Višek ponižanja in sramotenja pa je trenutek, ko ga slečejo in golega pribijejo na križ…

Če bi si moral Jezusov učenec kaj zares zapomniti, potem je to evangeljsko pravilo, da nikoli in nikogar ne bi smeli sramotiti. Tudi največjega grešnika ne. Enostavno nimamo pravice. Prava  ljubezen odvzame vsak razlog zanj

Jože Čuk, župnik