»No pain, no glory«

Oktobra lani sem se spuščal s kolesom z Osolnika proti Sori. Na zadnjem, najostrejšem ovinku, ki je samo nekaj sto metrov od doma, sem pri majhni hitrosti padel. Cestišče je bilo polno mokrega listja. Na njem je kolo spodneslo, kakor da bi se zapeljal po ledu. Zvrnil sem na desno ramo. Na prvi pogled ni bilo nič hudega: nobene rane, praske, krvi ali odrgnine. Tudi obleka je bila nedotaknjena in kolo tudi.

Padec pa je vseeno pustil posledice. V mirovanju ni bilo nobene bolečine, ko pa sem roko skušal premakniti, dvigniti ali zravnati, je bolelo. Osebna zdravnica me je napotila na temeljito preiskavo. Izvidi so pokazali, da je zaradi posledic udarca prišlo do vnetja sklepa. Potrebno bo zdravljenje, je dejala.

Pri prvih urah fizioterapije sem imel občutek, da ni nobenega napredka. Potem pa je delo terapevtov začelo dajati sadove. Po šestih mesecih zavzetega dela je ramenski sklep bistveno bolj gibljiv kot je bil neposredno po poškodbi.

Ker je v vsaki stvari priložnost za rast in poduk, sem tudi v tej neprijetni izkušnji prišel do zanimivega spoznanja. Če me ni pri vajah vsaj malo bolelo, ni bilo nobenega napredka. Ko bi se ustavil ob prvem znaku bolečine, bi zdravljenje upočasnil ali pa celo zaustavil. To se je najbolj izkazalo takrat, ko je terapevtka poiskala boleča stičišča mišičnih vezi. S pritiskom na te vozle je sprva povzročala hudo bolečino, a je ta nato počasi pojemala in izzvenela. Po takih posegih sem v naslednjih dneh zaznal občuten napredek. Bolečina je tako zame postala pomembna učiteljica in zdravnica.

To pravilo moremo nanesti na različne ravni življenja. Bolečina je tudi del duhovnega življenja, saj nas sili spremeniti razmere, največkrat pa nas vabi, da se spremenimo mi sami.

Podobno bi smeli reči o družbenem življenju. Če hočemo kaj resnično izboljšati, so največkrat potrebni tudi boleči ukrepi. Če se bomo na vsak način izogibali bolečim ali neprijetnim stvarem, ne bo napredka, ampak bomo obstali in nazadovali.

Ob tem razmišljanju sem se spomnil romanja v Kompostelo. Na koncu 900 kilometrov dolge poti je nekdo bistroumno napisal: »No pain, no glory«, kar bi mogli prevesti takole: »Če na poti nisi trpel, na koncu ne moreš slaviti.«

Jože Čuk, župnik