Lakota in žeja

Zdi se, da lagodno življenje in vera v Boga nista rodoviten par. Tako lahko sklepamo, če izjavo potrdimo s številkami. Poglejmo Poljsko, najbolj katoliško državo v Evropi. V zadnjih desetletjih beleži izredno gospodarsko rast, med vsemi državami sveta pa doživlja največji padec vernosti. Med mladimi je po nedavno objavljeni raziskavi opuščanje zakramentov naravnost »uničujoče« (Pew Research Center). Verjetno bi mogli nekaj podobnega reči tudi za mnoge druge države, tudi za našo domovino.

K drevesu, na katerem ni sadu, ne vodi nobena steza, pa tudi ptice neba tam ne morejo najti hrane. Če se poti do Cerkve zaraščajo, mar to pomeni, da ne more nič ponuditi sodobnemu človeku?

Mislim, da mnogi krščanstvo doživljajo kot neke vrste požarne stopnice. Dobro je, da jih imamo, upamo pa, da jih ne bo treba nikoli uporabiti. So tam nekje zunaj, mi pa se raje vzpenjamo ali spuščamo po udobnejših stopniščih ali z dvigalom. Otroke pošiljamo k verouku, tako, za vsak slučaj. Takšna vernost ostaja na površju in nima globljih korenin. Tak človek se od Cerkve hitro oddalji, če ne on, pa skoraj zagotovo njegovi otroci.

Kaj torej pomeni biti kristjan? Mislim, da je odgovorov verjetno veliko. Izkušnja me uči, da »odrinemo na globoko« običajno šele takrat, ko doživimo svojo omejenost. Za to poskrbijo bolezni, vsakovrstno uboštvo, revščina, neuspehi, ponižanja, padci in podobno. Povedano drugače: postati moramo žejni in lačni smisla, globine in notranje sreče. Šele tedaj, se mi zdi, moremo prav razumeti Jezusa in spoznati moč njegovega križa.

Jezus to pove zelo jasno in nedvoumno: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi«. Še zgovornejše pa so naslednje besede: »Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.«

Zdi se, da potemtakem za globlje razmerje z Bogom potrebujemo zgolj lakoto in žejo. Često ju skušamo potešiti s poceni nadomestki. Morda tudi za nas veljajo besede, ki jih Bog izreka starozaveznemu izvoljenemu ljudstvu po preroku Ageju: »Tako govori Gospod, vsega stvarstva: 'Pomislite vendar, kako vam gre: mnogo sejete, pa malo spravite pod streho; jeste, pa se ne nasitite; pijete, pa se ne odžejate; oblačite se, pa se ne ogrejete; in kdor dela za plačo, spravlja denar v luknjasto mošnjo'« (Ag 1, 5 -  6).

Jože Čuk, župnik