Naravnost v osrčje

Starejši, torej tisti, ki smo rojeni še v prejšnji državi, pomnimo, kakšne so bile naše ceste, denimo proti Novemu mestu ali Vipavi. Vozila v smeri proti Višnji gori so se morala prilagoditi najpočasnejšemu udeležencu, to pa je bil po navadi tovornjak s prikolico. Prehitevanje je bilo velikokrat nevarno in skoraj vedno tvegano. Nič čudnega ni, da se planota, ki jo je tedanja cesta prečila, imenuje Polževo, saj ustrezno označi način potovanja – po polževo!

Podobno stanje je bilo na stari cesti od Vipave do Razdrtega. Počasni tovornjaki in številni ovinki so pogosto ovirali tekočo vožnjo, povzročali zastoje in podaljševali čas potovanja.

Ko je država zgradila najpomembnejše avtocestne odseke, je vožnja postala užitek. Kar nismo mogli verjeti, da si, na primer, iz Ljubljane do Kopra mogel priti v eni uri. Avtocesti nobena ovira ni zaprla poti. Če je bil pred njo hrib ali gora, so stroji zvrtali predor; če je bilo treba prečiti dolino, je nastal most …

Našo rast v veri bi mogli primerjati cestam. Polna je ovinkov, klancev in tudi zastojev. Pride čas, ko se zdi, da je pot prestrma in globeli neprehodne, da bi mogli nadaljevati pot. Po božji milosti pa je malo kvasa počasi prekvasilo vse testo. Hvaležni smo okoliščinam in ljudem, ki so nas gnetli in prečiščevali.

V velikem tednu bomo še posebej spremljali Jezusovo trpljenje in smrt na križu. Evangelisti o teh dogodkih izredno obširno in natančno poročajo.

Mene so vedno izredno močno nagovarjale tudi besede apostola Pavla, ki jih je zapisal v pismu skupnosti v Korintu: »Bratje, tudi ko sem jaz prišel k vam, nisem prišel zato, da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost. Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega.«

Pavel ne ovinkari. Njegovo oznanilo ni dolgovezno. Takoj zavrta v največjo skrivnost vere, v goro, ki je um ne more preplezati, prepad, ki ga človeška modrost ne more premostiti. To je križani Kristus in skrivnost trpljenja.

Vse bolj sem prepričan, da more biti tudi naše trpljenje nekakšna avtocesta do Boga in vere, vse drugo je bolj podobno cestam čez Polževo. Nič čudnega, če zato Pavel zapiše: »Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Gal 6, 14).

Jože Čuk, župnik