Stric Silvester

V nedeljo, 30. junija je v koprski stolnici biserno mašo obhajal stric Silvester Čuk, brat mojega očeta. Starost je tako upočasnila in ošibila njegovo telo, da sta ga držeč za roke k oltarju pospremila sobrata duhovnika. Pri  daritveni  mizi  pa je malce upognjen, a z neupogljivo voljo in mladostnim duhom stal in obstal, ter slovesno daritev vodil do konca.

Ganjen sem bil ob pogledu na človeka, ki je bil po zgodnji očetovi smrti naši družini v veliko oporo. Njegovi obiski so bil vedno nekaj posebnega. Čutili smo, da je v našo ranjeno družino z njim prišla božja tolažba. Mislim, da sem že tedaj slutil, da je duhovnik, Jezusov učenec, na poseben način povezan z njegovo smrtjo in vstajenjem. In prav to se je na globok in pomenljiv način razkrilo ob stričevi 60. obletnici mašništva.

Ko je v veliki zbranosti izrekal posvetilne besede in vzel v tresoče roke kruh in kelih z vinom, on, ki je bil skoraj trikrat starejši od Jezusa pri zadnji večerji, sem jasno spoznal, da je njegovo življenje bilo in je še živa daritev. On se je razlamljal in se dajal v hrano. Ob navzočnosti jubilanta je vse zbrano občestvo v cerkvi začutilo, da obhajamo veliko skrivnost življenja. Tako kot učenca na poti v Emavs, smo tudi mi spoznali, da je Jezus Kristus med nami. Ko je z rokama pokazal posvečen kruh in vino, je naznanil: »Skrivnost vere!« Vsi smo doživeto odgovorili: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, dokler ne prideš v slavi.«

Presunilo me je, ko sem izkusil, kako drugače izreka Jezusove besede novomašnik, duhovnik pri 25 letih, in kako biseromašnik, ki ima za seboj večji del svojega življenja. V kelihu je res bila 'njegova kri' in v kruhu 'njegovo telo'..

Ob krhkosti človeškega telesa, ki je smo jo doživljali ob stričevem prazniku, pa smo prav tako močno izkusili minljivost vsega zemeljskega. A to spoznanje nas ni užalostilo, še manj nas je navdalo z malodušjem. Nasprotno. Pomagalo nam je bolje razumeti, kar je napisal apostol Pavel, da le »ljubezen nikoli ne mine« (1 Kor 13).

Ne čudi me, da so mnoga, če ne kar vsa prvobitna ljudstva, dala veliko ali največjo veljavo starim ljudem. Modrost, ki jo more dati le strma in ozka pot življenja po duhu, je zanesljiv kažipot mlajšim rodovom.

Jože Čuk, župnik