Na obodu

Vsako živo bitje ima zunanji ovoj. Drevo je obdano z lubjem, liste prekrivata zgornja in spodnja povrhnjica, živali imajo kožuh, luskine in različne vrste oklepov. Tudi to, čemur pravimo »jaz«, je vse znotraj kože. Ta je zunanja meja človeka. Kar je zunaj nje, ni človek, razen seveda las in nohtov, ki jih vsake toliko časa brez bolečine prepustimo škarjam.

Dve sta nalogi zunanjega oboda. Prva je, da bitje ščiti pred nevarnostmi, ki prihajajo iz okolja, druga pa je, da z njim prihaja v stik in se mu odpira, kadar je to potrebno in koristno. To izmenjujoče se odpiranje in zapiranje je dvojec, ki ga v naravi stalno srečujemo. Zima in poletje, dan in noč, dež in sonce, tihota in zven, spanec in bedenje, vdih in izdih. Najbolj očiten par, ki neutrudno pleše na odru stvarstva, pa sta življenje in smrt.

Ko pride pomlad, se življenje pripravlja na rast. Kar je bilo prej zaprto v obod semena, se odpre in vzklije. Bodimo pozorni na zakonitost, ki si jo velja zapomniti: kadar živo bitje pričenja rasti, je najbolj krhko in ranljivo! Pomislimo na nežne poganjke pri rastlinah, pa na živalske mladiče in seveda na najbolj nebogljeno bitje, ki je dete, ko pride na svet. Prav zaradi tega smemo reči, da do resnične rasti prihaja na obrobju. Nežni vršički dreves so vedno na vrhu ali na obodu. Rast in ranljivost sta neločljivo povezani. In če ostanemo pri drevesu, znotraj debla se ne dogaja nič posebnega, na obrobju pa ves čas.

Ko razmišljam o Jezusu, ki so ga imeli za tesarjevega sina iz neuglednega Nazareta, spoznavam, kako je zapustil varno in dokaj predvidljivo okolje in šel med zapostavljene, spregledane, »grešnike« in na mnoge načine slepe ter hrome. Vedel je, da je prava rast na obrobju in med njimi. Kjer koli je bil, je življenje vzklilo – tudi tam, kjer je prej morila smrtna senca.

Hvaležen sem za to spoznanje. Vesel sem, da morem tako ali drugače biti na obrobju, kjer sem ranljiv, a morem zato tudi rasti. Ko bi bil le zaprt med stene župnijskega doma, bi živel uradniško življenje. Sčasoma bi olesenel kot notranjost debla. Tako pa sem velikokrat tam, kjer je bolečina in trpljenje, nemoč in negotovost, a tudi rast in vstajenje.

Zato nam je papež Frančišek tako pri srcu. Ni prišel iz vseučilišča, poln znanja in teologije. Prišel je iz obrobja, poln ljubezni in izkušenj. Če mi bo torej  kdo dejal, da je Cerkev obrobna, bom to imel za pohvalo.

Jože Čuk, župnik

nalagam novice...