18. november 2026

5. septembra 1977 so Američani poslali v vesolje sondo z imenom Voyager 1. V slovenščini bi jo smeli imenovati Popotnik 1. Njena naloga je bila raziskati plinasta velikana našega osončja. Najprej je potovala mimo Jupitra (1979), nato pa se je močno približala še Saturnu in njegovi luni Titanu (1980). Zaradi tega podviga jo je gravitacija Saturna 'izstrelila' iz ravnine ekliptike, to je ravnine, na kateri krožijo planeti, strmo navzgor. S tem se je Popotnik 1 podal v medzvezdni prostor. 

Leta 1990, točneje 14. februarja, je astronom in pisatelj Carl Sagan pregovoril upravljavce sonde, da so jo zasukali tako, da so njene kamere, preden so jih za vedno izklopili, še zadnjič fotografirale Zemljo. Takrat je nastala verjetno ena najpomembnejših fotografij vseh časov: »Pale blue dot« - bleda modra pika. Popotnik 1 je bil tedaj oddaljen od Zemlje 6 milijard kilometrov, to je približno 40-kratna razdalja med Soncem in Zemljo. Carl Sagan je ob tej fotografiji zapisal: "Poglejte znova to piko. To je tukaj. To je dom. To smo mi. Na njej so vsi, ki jih imate radi, vsi, ki jih poznate, vsi, za katere ste kdaj slišali, vsako človeško bitje, ki je kdaj živelo ..."

Voyager 1 še vedno potuje skozi vesolje. Njegovi inštrumenti so večinoma ugasnili, ker nimajo energije. Skozi medzvezdni prostor potuje s hitrostjo 17 km/s, to je 61.000 km/h. Letos, točneje 18. novembra, bo v malo manj kot pol stoletja prepotoval razdaljo, ki jo svetloba zmore v enem dnevu!

Človek je torej – govorjeno v prispodobi – prepotoval razdaljo enega svetlobnega dneva. Upravičeno smo vzhičeni ob tem dogodku. A vse to ni nič v primerjavi z veličino vesolja. Najbližja zvezda Proxima Centauri  je od nas oddaljena več kot štiri svetlobna leta. Ko bi Popotnik 1 letel proti njej, bi za pot potreboval neverjetnih 75,000 let!

Nedoumljiva razsežnost vesolja me vedno očara. Pri sveti maši se duhovnik pri prinašanju darov takole zahvaljuje: »Hvaljen Bog, Gospod vesolja, po tvoji dobroti smo prejeli ta kruh…« Kako čudovita je ta molitev in kako presunljivo poimenovanje Boga: GOSPOD VESOLJA! Na tej 'bledi modri piki' ga jaz in ti, ki sva malo več kot nič, slaviva, ker je tako čudovito vse ustvaril. Skupaj s psalmistom vzklikamo: »Slávi, moja duša, Gospoda. Gospod, moj Bog, kako si velik, veličastvo in sijaj si oblekel. Ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem, razpenjaš nebo kakor šotor« (Ps 104).

Jože Čuk, župnik