Noro oznanilo

            Vsaj mesec dni že nosim v sebi stavek apostola Pavla, ki ga je zapisal v pismu majhni skupnosti v Korintu: »Bratje, tudi ko sem jaz prišel k vam, nisem prišel zato, da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost. Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega« (1 Kor 2).

            Pavel v svojem oznanilu ne govori o Jezusovih besedah, delih ali čudežih. V središču njegovega sporočila je trpljenje, ponižanje in zapuščenost Sina človekovega. Apostol iz Tarza torej ne govori, kaj je Nazarečan delal, ampak kaj so drugi storili njemu. Skuša nam povedati, da se je v Jezusovem trpljenju najbolj razodelo bistvo Boga.

Svoje oznanilo sveti Pavel imenuje evangelij, kar dobesedno pomeni »dobra vest«. Kako je to mogoče, da je po krivici obsojen, izdan, zavržen, zasramovan, nag in v mukah umirajoč človek na križu srčika veselega oznanila? Živo si predstavljam ljudi, ki so Pavla prvič videli in poslušali. Ko bi bil jaz tedaj med njimi, bi bil vznemirjen in začuden. Do temeljev bi pretreslo moje predstave o Bogu. In ko bi potem s temi besedami v srcu odšel na svoj dom nekje v Korintu in bi jih skušal pozabiti, bi jih vztrajno naplavljalo na obalo mojega srca še posebej takrat, ko bi sam trpel ali pa srečeval trpljenje drugih ljudi. Ko bi bil Pavel govoril o čem drugem, bi bil lahko skupaj z Atenci zamahnil z roko in mu odvrnil: »O tem bi te poslušali kdaj drugič« (Apd 17, 32), tako pa govori o trpljenju, ki ga preprosto ne morem zaobiti. Preveč ga je in njegov plašč tako velik, da prekriva vse, kar je živo (prim. Iz 25, 7).

Zdi se, da se v sami vijačnici življenja (DNK) skupaj z ljubeznijo prepleta tudi skrivnostna navzočnost križa. Poglejmo samo svet okoli nas: vojna v Ukrajini, potres v Turčiji in Siriji, železniška nesreča v Grčiji… Sprehodimo se po naših bolnicah, pojdimo v čakalnice po zdravstvenih domovih, vstopimo v sodne dvorane, v naše domove in tudi v Cerkev, ki je Kristusovo telo, ki rane velikokrat obvezuje, a jih zaradi človeške slabosti tudi povzroča.

O trpljenju vemo, da ga ne iščemo, ker pride samo. Vemo tudi, da ga moramo lajšati, in če le moremo, tudi preprečevati. Nikakor ga ne moremo »razložiti« ali reči, da je zasluženo ali dobro. Nekatero je preprosto neizogibno in potrebno. Ko je Jezus učencem povedal, da bo moral trpeti, ga je Peter vzel na stran in mu prigovarjal: »Gospod, to se ti ne sme zgoditi!« Jezus je njemu, ki ga imamo za prvega papeža, rekel, da je hudič: »Pojdi proč od mene, satan!« (Mt 16, 23).

V postnem času nam je še posebej blizu Marijina drža pod križem. Molče trpi s sinom. Sredi največjega trpljenja je postala naša Mati, Mati upanja in vere.

Jože Čuk, župnik