Se ne da razdražiti

Pri poročnih slavjih največkrat poslušamo odlomek iz pisma, ki ga je apostol Pavel pisal kristjanom v Korintu. Gre za znamenito poglavje, ki govori o ljubezni (1 Kor 13). Nekateri duhovniki so potožili, da so ga že tolikokrat slišali, da jim že preseda. Razumem jih, saj se nam podobno more zgoditi tudi drugje v življenju: najlepše pesmi se naveličamo, najboljša jed se nam lahko upre, nekdaj prijetna dejavnost nam postane odveč. 

Zame je Pavlov opis ljubezni zagotovo med najlepšimi odlomki v celotnem Svetem pismu. Kadarkoli ga poslušam, sem očaran. Mislim, da lahko z gotovostjo izjavim, da se ga ne bom nikoli naveličal. Toliko lepote je v njem, toliko navdiha Svetega Duha, toliko globokih resnic, da se počutim kot preprost pohodnik, ki od Aljaževega doma motri mogočno severno triglavsko steno. Ta se tako pne v višave, da ve, da je nikoli ne bo mogel osvojiti in obvladati. Bolj se ji bo bližal, mogočnejša bo postajala.

Sprašujem se, kdaj je apostol narodov pisal slavospev ljubezni? Je to bilo zvečer, ko je prenehal z delom? Pavel se je namreč preživljal z izdelovanjem šotorov iz kozjih kož. Je pisal ob oljenki ali ob dnevni svetlobi? Je morda svet okoli njega umirjal jesenski dež ali pa se je nemara zimski veter vrtinčil ob robovih kamnitih zgradb? Je pero pomakal v črnilo v najetem stanovanju ali se je odmaknil na rob mesta, v vrt ali celo gozd? Je besedilo nastalo v enem zamahu ali je počasi pretehtaval vsako besedo? Mu je morda bilo dano spoznati, da bomo njegove besede brali do konca časov in povsod? Kaj bi apostol narodov dejal danes, ko bi po prebranem odlomku bralec dejal, da nismo poslušali njegove, ampak Božjo besedo? Odgovore bomo mogli dobiti, ko bomo svetega Pavla, če Bog da, srečali v nebesih!

Pavlov opis vzvišenega daru ljubezni, po katerem naj vsi hrepenimo, mi je vir navdiha in najboljši merilec duhovnega srčnega utripa. V zadnjem času, me izzivajo naslednje besede: 'ljubezen se ne da razdražiti'.

Ta lastnost naj mi bo vodilo v veroučni učilnici (nekateri otroci res znajo razkrinkati, kako nepopolna je naša ljubezen!), na cesti, pa tudi takrat, ko sem sam seboj in mi stvari ne gredo tako od rok, kot si želim.

Jože Čuk, župnik