Zunaj in znotraj

Ded po mamini strani je bil rojen leta 1889. Ko je bil star 25 let, se je pričela prva svetovna vojna. Cesar ga je tako kot mnoge druge slovenske mladeniče poklical k orožju. Štiri leta je preživel na bojišču v Galiciji, po koncu vojne pa se je vrnil domov. Teta, njegova hči, mi je povedala, da je na vrh zloženih oblek v kovčku vedno položil razpelo.

Čez dobrih dvajset let je stari oče Valentin doživel še drugo svetovno vojno. Dobro je že znano, kakšne grozote so se med vojno, še bolj pa po njej, dogajale v Rovtah in okolici.

Premišljujem, koliko trpljenja je doživel moj ded. Najprej kot mladenič na fronti, potem pa kot oče v svojem kraju. Koliko krvi, ran, smrti in uničenja je videl in izkusil! Kako ga je moralo vse to spreminjati in prizadevati! Iskati je moral odgovore, zakaj je svet takšen, od kod zlo. V veri v »Kristusa Križanega, ki je božja moč in modrost« (1 Kor 1, 24), je našel skrivnostno tolažbo. Zato je razpelo postalo kakor pečat na njegovi obleki, »oblekel je Kristusa« (prim. Gal 4, 27).

Skušam primerjati njegov in moj čas. Površni pogled daje vtis, da živimo v nekakšnem raju. Vojne opazujemo od daleč, nismo ne lačni ne goli ne brez strehe nad glavo. Če more več dni biti glavna tema poročil Prevčeva pobegla smučka, potem nam res ne more biti hudo. Zlo naj bi potemtakem danes ne imelo veliko moči. Tako se vsaj zdi…

Pronicljivo čutilo duha zaznava bistveno več: vidi oči, ki jim je žalost izsušila solze, začuti grenkobo, ki se skriva za nasmehom, čuti tesnobo, ki je skuša prekriti glasna popevka. Če le naše srce ni otopelo, potem spoznavamo, da smo potopljeni v morje bolečine in trpljenja.

Približno 150 otrok prihaja k verouku. Z vsakim tedensko preživim slabo uro. Razumem, da s svojim obnašanjem sporočajo, kaj doživljajo doma. Hitro morem začutiti veselje, pa tudi njihov nemir, žalost in celo strah v očeh…

Nič kaj drugače ni pri nas, odraslih. Če kdo nosi obvezo ali uporablja bergle, takoj vemo, da se je poškodoval. Težje pa opazimo, kar se dogaja znotraj človeka. Mnogi v sebi nosijo bolečine, stiske in trpljenje, ki jih neizkušeno oko hitro spregleda.

V postnem času bomo premišljevali Kristusovo trpljenje. Vemo, da je bilo križanje strašno, a ne pozabimo, da je bila Jezusova muka v vrtu Getsemani, ko je bila njegova »duša žalostna do smrti«, še večja. Tudi zato, ker ga njegovi učenci pustijo samega: »Mar niste mogli eno uro čuti z menoj?«      

Jože Čuk, župnik